Letos sem motoristično sezono začel, tako kot je treba – s tečajem varne vožnje. Obisk tečaja varne vožnje je bilo zelo prijetno darilo in ugotovil sem, da je zadeva še kako koristna in obenem tudi zabavna. Da, zabavna, ne boste verjeli!
Tečaj je organiziral AMZS, potekal pa je na poligonu varne vožnje, na Vranskem. Urejenost lokacije in infrastrukture je potrebno pohvaliti. Dejansko ponuja precej več, kot je videti na prvi pogled. Več o tečaju si lahko preberete/pogledate tukaj: http://cvv.amzs.si/?podrocje=32
Zadeva je precej naporna (a ne prenaporna), traja od 9.00 in vse do 18.00. Najprej je na vrsti nekaj teorije,
nakar sledi trening s TRIAL motocikli. Saj veste, s tistimi motocikli, ki nimajo sedeža in so namenjeni skakanju čez ovire, plezanju in ostalim ne-motorističnim aktivnostim. Na njih se ves čas stoji in stvar je še kako naporna. Bistvo tega treninga je lovljenje ravnotežja, premikanje teže, usklajevanje dela s sklopko, zavorami ipd. Stvar je zelo zabavna, a resnično naporna. Še posebej, če si prevelik in ves čas visiš zgolj na zapestjih.
Nato je sledilo odlično kosilo (vključeno v ceni) in malce počitka, ki je že kar prijal.
Po kosilu, natančneje ob 13ih, pa smo končno sedli na svoje motocikle in pričeli z delom. Sledila je vrsta vaj, poudarek pa je bil na zaviranju, pravilnem vstopanju v ovinke, usmerjanju pogleda, izogibanju ovir in manevriranju na zelo omejenem prostoru. Če tako pomislim, sem zagotovo speljal preko 1.000 imaginarnih in dejanskih »ovinkov«. Pri vožnji v ovinek je bil poudarek na “stilu”, kjer potiskamo krmilo v željeno smer (desni ovinek – pritisk z desno roko, levi z levo), motor sam pade v nagib, mi pa ostanemo zravnani. Osebno se mi zdi ta stil primeren predvsem za hitre manevre, zaprte ovinke in utesnjene prostore. Pri višjih hitrostih se še vedno raje nagibam z motociklom oz. v skrajnih primerih “visim” z njega.
Iskali smo meje pnevmatik, nagiba in zavor ter jih po večini nekako tudi našli. Kaj to pomeni? Da večina na svojih motociklih ni več imela »rezervnih« črt ob robu pnevmatike (chicken stripes).
Nekateri so prav presenetljivo drsali po tleh tudi s stopalkami. Pogumno, ni kaj.
Testirali smo tudi prednosti ABS-a pred »navadnimi« zavorami. Pri hitrosti 70 km/h se je z ABS-om opremljen primerljiv motocikel ustavil dobrih 5 metrov hitreje, kakor tisti brez. Predvsem pa je prednost v tem, da lahko voznik dejansko stisne zavore, kolikor močno želi in elektronika opravi vse namesto njega. Tisti, ki smo bili brez ABS-a, pa smo to nalogo opravljali sami. Mnogo bolj naporno in stresno in z več prostora za napake. Z ABS-om opremljeni motocikli so nizali tudi dosti bolj konstantne razdalje, medtem ko je pri “non-ABS” motociklih razdalja iz kroga v rok močno nihala. Mnogo več je odvisno od poguma voznika in izkušenj. Zame torej ni več dvoma – ABS na motociklu, je zakon!
Torej, čeprav sam zase smatram, da sem relativno suveren na motociklu in da imam kar nekaj znanja o vožnji, sem od tega tečaja marsikaj odnesel. Nekaj teoretičnega znanja ter predvsem veliko prakse. Z veseljem bi šel vsako leto na enak tečaj in obnovil znanje ter se tako pripravil na sezono. Pri vseh udeležencih je bila razlika med začetno vožnjo in tisto konec dneva, ogromna! Vsak izmed nas je vsaj za centimeter zmanjšal zgoraj omenjene neprevožene črte na gumah (kar je ogrooooooomno), vozil neprimerno bolj suvereno, varno in tekoče. Trening je le trening, pa četudi bi vse skupaj poprej že nekoč opravil.
Največje presenečenje dneva, vsaj zame, je bilo videti kako lahkotno, natančno in hitro, se da peljati potovalno križarko po imenu BMW K1600GTL! Lastnik je imel za seboj s tem motorjem samo 3.000 km, a je bil vsem za vzor. Prav tako se je tudi na najbolj ozkih površinah zelo lepo peljal gospod s »cruzerjem« (Yamaha Dragstar 650). Ta dva izpostavljam predvsem zato, ker sta lepo dokazala, da motocikel ni izgovor – bistvo je v vozniku (in njegovem znanju)!
Zato pa le vadit, vadit, vadit!
Pa kar se da dolgo, varno in zabavno motoristično sezono vam želim!
Osebno nisem pretiran ljubitelj zime. Nizke temperature, kratki dnevi in vsesplošno depresivno ozračje, mi niso najbolj po godu. Pogrešam izlete, posedanje na sončku in svoj motocikel. Vse to pa se spremeni, ko zapade prvi sneg. Kot, da bi zopet imel 10 let, se v meni prebudi “notranji otrok” in že sem pripravljen na neracionalne oslarije. In ne, s tem ne merim na obmetavanje s snežnimi kepami, delanje snežakov ali valjanje po snegu. Moj notranji otrok diha bencinske hlape.
Ker so me vremenarji popolnoma razvneli z obljubami po snegu, ki ga “v dolini” ni in ni bilo, sem se odpravil malce višje, na Roglo. Snega je bilo kar precej, veselja pri igranju pa vsaj še dva krat toliko. Pogrešam LSD (ne drogo ampak “Limited slip differential” oz. mehansko zaporo diferenciala; po domače: špero) in malček več moči, čeprav na snegu je celo teh nekaj konjev pod havbo dokaj živahnih in igrivih.
Neracionalno? Absolutno.
Zabavno? Neizmerno!
Prevozno sredstvo: moj zvesti štirikolesni konjiček BMW 318i Touring E36
Mnogi se (neupravičeno) bojijo kombinacije snega in zadnjega pogona, jaz pa jo naravnost ljubim! Eden redkih razlogov, zakaj še vedno tuhtam, če bi res rad preživel celo zimo v tujini, nekje na toplem.
Vzpon na Roglo (priporočam ogled v verziji 720p HD):
Pred časom sem spisal dva kratka sestavka na temo motocikla znamke Moto guzzi in bi želel vaš feedback (anketa je namenjena zgolj za mojo orientacijo). Oba sta napisana v bolj doživetem (eden sicer bolj kot drug) in ne tehničnem stilu, saj je bilo to tudi željeno s strani “naročnika”. Predpostavka je namreč bila, da bralci raje berete tovrstne tekste, saj ste se strogo tehničnih iz ostalih medijev, že rahlo najedli. Se strinjate s tem?
Zanima me, kateri vam je bolj všeč ali pa vsaj manj grozen?
Ali raje berete bolj tehnične, hladne teste in predstavitve ali bolj doživete, čustveno obarvane?
Da bi bili zraven pripeti osnovni tehnični podatki pa je seveda samoumevno. Tako, da se tehnikalijam popolnoma ne bi odrekli.
Spodaj je pripeta anketa, kjer lahko oddate svoj glas.
Stojim pred njim in ga nemo opazujem. Opazujem njegove ostre linije in drznost, ki jo izžareva. Na vsakem koraku zanimivi detajli, ki vnašajo pridih zgodovine in prestiža. Je velik in mišičast a ne deluje naduto. Pod posodo za gorivo se bohotita pokončna cilindra in svoje bokserske zasnove se prav nič ne sramuje. Prav nasprotno, z veseljem jih pokaže, v posmeh vsem vrstnim dvovaljnikom. Sprehodim se okoli njegovega zapeljivega zadka in se zazrem. Debela izpušna cev z dvema luknjama obljublja močan glas. Zadnja LED luč pa poskrbi za pridih modernega. Zadek zaznamujejo tudi široki nosilci in na njih črni aluminijasti kovčki. Tudi slednje krasi (PONAVLJAŠ SE)prečudovit logotip Moto Guzzija. Opazim kardanski prenos, ki obljublja čiste roke in brezskrbnost na poti. Cevna zaščita motorja z nameščenimi meglenkami in zaščita rok, mu dajejo »trd« videz. Pokleknem in se zazrem v njegove velike oči (luči). Spomnim se na pripoved o Rdeči kapici in velikem hudobnem volku. »Zakaj imaš tako velike oči babica? Zakaj imaš tako velika usta?« Zakaj, le zakaj?
Misel na hudobnega volka se nadaljuje tudi, ko se povzpnem na sedež. Ali morda bolj rečeno nabitega bika, ki ga zgrabim za široke rogove (krmilo). Vse je na svojem mestu in še preden se dotaknem stikala za oživitev te zveri zaslutim, da je pred menoj zanimiva vožnja. Ponovno pred očmi zagledam rdeč logotip s ponosnim orlom na sredini in se spomnim očetovih zgodbic, ki so slikovito opisovale najrazličnejše dogodivščine z njegovim Guzzijem.
Obrnem ključ in števci se prebudijo. Kombinacija tradicije in modernega, s poudarkom na uporabnosti. Čas je, da prebudim zver in ugotovim iz kakšnega testa je narejena. Dotik rdečega zaganjača in pod menoj se zver močno strese in glasno zarohni. Zanimivo a zaenkrat nič pretresljivega, si mislim. Stisnem sklopko in menjalnik pretaknem v prvo prestavo. Vse teče, kot po maslu in že se peljeva.
Vsa njegova teža je v trenutku izginila. Stelvio se obnaša, kot bi ga bilo skupaj natanko pol manj, kot pokaže tehtnica (259 kg brez tekočin). Pričakoval sem »starca« v krizi srednjih let a dobil mladega in željnega atleta. Široko krmilo daje dober občutek kontrole in na motociklu sedim zelo dobro, kakor bi ga zrisali samo zame. Slednje lahko zavoljo svojih dveh metrov višine, trdim zelo poredko. Skozi mesto greva počasi in previdno. Pred bolj živahno vožnjo, se morava oba še malce spoznati in ogreti. Ko se končno prebijem iz mestne gneče pa je čas, da se pomeriva. Čas, da vidim, ali so tisti njegovi ponosno štrleči cilindri samo za okras ali se pod njimi skriva kaj omembe vrednega?!
Zavijem proti priljubljeni zaviti cesti in pospešim tempo. Že iz nižjih vrtljajev zvezno vleče, pri res nizkih sicer malce negoduje a nikoli ni strahu, da se ne bi na ukaz pošteno zganil. Opazim, da mu bolj prijajo višji obrati. Vibracije se malce umirijo in svet se prične bliskovito hitro premikati. Drevesa, hiše, polja in ostali udeleženci v prometu nemudoma izginejo v vzvratnih ogledalih. Nad poskočnostjo in voljo do vrtenja, sem kar malce presenečen. Ob tem pa moja ušesa razvaja z zdravim, polnim zvokom, ki kar napeljuje na priganjanje. Pri polnem plinu prav zlobno rjove. Celoten skop deluje malce kovinsko, trdo in neposredno, vendar me to ne moti. Zopet se je v mojih očeh oddaljil od klasične predstave, ki jo ime Moto Guzzi nehote prikliče v spomin.
Nizava ovinek za ovinkom in motocikel lepo sledi začrtani liniji. Poteg v desno pri močnem dodajanju plina je med vožnjo nemoteč, bolj je čuten, ko stojiva na mestu. Vsak ovinek se nagibava globlje in globlje, pospešujeva nasilneje in zavirava kasneje. Zazdi se mi, da bi morda bilo dobro preveriti nastavitve, preden se podam v ekstremnejši tempo. Prilagodim zadnji amortizer na tršo pozicijo, kar je sila preprosto opravilo in ponovim vajo. Oh ja, šele sedaj prepoznam resnično togost šasije in tempo se zopet dvigne. ABS preverjeno deluje, še bolj pa me veseli, da ga je moč izklopiti. Igram se z drugo in tretjo prestavo ter se zalotim, da vozim ta motocikel, kakor da sedim na nečem, konkretno bolj športnem. Vsake nekaj kilometrov opazim mravljince v zapestju in otresam z roko. Vibracij je za moj okus odtenek preveč. Pomislim, da bi bilo dobro testirati še kaj drugega, kot iskanje fizikalnih mej in svojih sposobnosti. Konec koncev med nogami nimam dirkaške replike ampak potovalno enduro.
Mentalno preklopim na potovalni, umirjen način. Utrip srca se umiri in izdatno se sprostim. Opazim, da je okoli mene prav lepa okolica in svojo pozornost namenim udobju, vetrni zaščiti in sprašujem hrbtenico, če ji morebiti kaj ne paše. Položaj je res kraljevski in tudi na sedežu je več kot dovolj prostora. Zadnjica po kakšnih 200 kilometrih sicer že godrnja a to ni nič novega. Motocikel je lahko še tako udoben a sej kot prej doseže točko, ko zadnjica zaukaže pavzo. Ob tem pa velja omeniti, da sam ne spadam v klub »jeklenoritcev«. S Stelviem pa boste tako ali tako primorani delati bolj pogoste postanke in to zavoljo premajhne posode za gorivo (18l). Kljub sprejemljivi žeji (med 5 in 7 l/100km po potovalnem računalniku). Tega si pri potovalno zasnovanem motociklu ne bi smeli privoščiti.
Stelvio je zelo suveren v ovinkih in vliva precejšnjo mero zaupanja. Vetra je zame preveč. Najbolj mi ustreza najnižja nastavitev vizirja. Sedaj celo vidim naravnost, brez da bi mi glavo veter besno premetaval levo in desno. Za tiste, ki so vas starši delal po IUS-u, pa bo vetrna zaščita najverjetneje precej učinkovita. Tudi pri večjih hitrostih je občutek dober, vendar bi lahko bil še boljši. Ne ravno aerodinamična zasnova, pa se seveda pozna in Stelvio zna biti malce nemiren pri avtocestnih hitrostih a ni prav nobenega razloga za strah. Gre zgolj za igranje vetra.
Večni strah, da bi mi cilindri nadležno greli kolena je prav tako odvečen. Med vožnjo jih sploh ne opazim in tudi ta predsodek roma naravnost v koš.
Moči in navora je v vseh situacij več kot dovolj. Prehitevanja so igra desnega zapestja in nikoli ni strahu, da česar ne bi zmogel zvoziti. Tudi v najvišji prestavi. Sopotnica je s prostorom zadovoljna, le v sedlo se je komaj povzpela. Stelvio je visok in s temi kovčki tudi širok. To ima svoje prednosti in svoje slabosti. V mestnem prometu boste težko skakljali s pasu na pas, saj je takole opremljen Stelvio preširok za takšne hece. Po drugi strani pa boste lahko brez problema zavili v trgovino po nakupih, saj sta kovčka še kako uporabna.
Ves čas druženja me je mikalo, da bi zavil izven utrjenih poti a že sama masa motocikla zbuja zvrhano mero strahospoštovanja. Sem pa nehote uspel preizkusiti obnašanje Stelvia na makedamu. Precej živahno sem se peljal po zaviti cesti in nisem pričakoval, da se bo za nepreglednim desnim ovinkom končala asfaltna površina. S konkretno preveliko hitrostjo sem zapeljal na precej razrit makedam in ker ni bilo časa za zadostno zaviranje sem se spopadel s prvim levim ovinkom. Po pravici povedano, sem se kar malo *****. A zver med mojima nogama se je očitno vajena preganjati tudi v takšnih razmerah. Vse skupaj se je izteklo prav nenavadno lepo, kar malce kičasto. Popolnoma nobenega stresanja, odvečnega zdrsavanja in kolovratenja. Malce presenečen nad tem, da sem še vedno v pokončnem položaju, sem pomislil, da včasih očitno prav pridejo malce bolj »krampaste« gume in terenska zasnova motocikla. Upoštevajoč stanje naših cest, pa tudi malce mehkejši zasnovi podvozja in daljšemu hodu vilic, ni kaj očitati.
Počasi razumem zakaj ljudje kupujejo tovrstne zveri, pa čeprav večina izmed njih nikoli ne zapusti asfaltne površine. Potovalne endure so resnično pravi multipraktiki v motociklističnem svetu. Zmorejo namreč vse od mestnega vrveža, dolgih poti z dvema v sedlu in tedenske prtljage, adrenalinsko zabavo med ovinki in se ob vsem tem ne ustrašijo niti kakšnega kolovoza ali pa npr. avanture okoli sveta! Slednje se bo prej ustrašil voznik, kot motocikel.
Moto Guzzi Stelvio NTX je torej odličen izdelek in tudi cena je temu primerna. Gre za moderen motocikel, ki zmore zadostiti večini vašim potrebam. V kolikor dajete prednost čutnemu doživljanju motocikla pred hladno brezhibnostjo tehnike ter ste ob tem pripravljeni odpustiti kakšno malenkost (res malenkost), pomislite tudi na Stelvia. Če vam ob tem zaigra še srce ob misli na znamko Moto Guzzi, toliko bolje. Zgrešiti ne morete.
Ob tem pa boste čutili tudi notranje zadovoljstvo, ker boste vozili nekaj posebnega. Na poti do obale in nazaj, skoraj zagotovo ne boste srečali nobenega, za razliko od določenega neimenovanega konkurenta. In morda lahko tudi to malce potolaži vašo individualistično dušo!
Moto Guzzi je med današnjo mladino kar nekako pozabljena znamka. V poplavi Japonskih in Nemških motociklov, smo nanj popolnoma pozabili. Konec koncev je res, da se zadnjih 10 let, pri njih ni kaj dosti dogajalo in tako je postal malodane eksotična znamka. Znamka, ki pogreva srce tistim, malce zrelejšim motoristom. A čas gre naprej in z Aprilijino pomočjo se Guzzi pobira nazaj na svoje noge. Še več, pravzaprav je naredil v zadnjih nekaj letih kvantni preskok v napredku. In pri Guzziju gresta moderna tehnologije in šarm bogate zgodovine, še kako dobro skupaj.
Lep dokaz za zgornjo trditev je Stelvio. Po eni strani je poln naprednih rešitev, od potovalnega računalnika, ABS-a, digitalnega števca, kardana in vsega, kar bi pri tovrstnem motociklu kupec v 21 stoletju pričakoval. Po drugi strani pa je surov, glasen, neotesan in prežet z oblikovalskimi detajli, ki pogrejejo srce. In besedica surov ima tukaj dokaj dobeseden pomen.
Trese, kriči in skače, kot podivjana kobila preden se preda svoji usodi. Vsak obrat dvovaljnika je še kako čuten. Zvok, ki kriče prihaja iz izpušne cevi, vam mimogrede naježi dlake na rokah. Odzivnost na plin je ostra in v vozniku hitro prebudi željo po priganjanju. Stelvio vas ves čas prosi, da izdatno ožemate ročico plina. Ni ljubitelj umirjene, konstantne vožnje. To ga dolgočasi. Bolj boste neusmiljeni do njega, raje vas bo imel. Pri počasni, konstantni vožnji, zna biti na trenutke celo malce preveč odziven in posledično malce nadležen.
Nagla pospeševanja, ostra zaviranja in globoke potopitve v ovinke, so Stelviu v eno samo veselje. Nastavljivo podvozje, kvalitetne komponente, dobre zavore in živahno srce pa osnova za to, da bo pri tem užival tudi voznik. Pravzaprav, za ogromno potovalno enduro, skoraj preveč. Namreč, zalotil sem se, da sem s Stelviem pogosto malce preveč pogumen in se mi vedno nekam mudi. V ovinkih, sem se zalotil pri prestavljanju v sedlu, kakor da je pod menoj vprežena bolj športno zasnovana zverina. Prišepnem lahko, da boste z njim brez problema sledili tudi dosti bolj športnim strojem, razen na daljših ravninah seveda.
Za razliko od neposredne konkurence, je Guzzi bolj strasten stroj. Kljub vsem tehničnim rešitvam je vse na njem prilagojeno za uživanje v doživeti vožnji. A to ne pomeni, da ni udoben in primeren za potovanja, tudi v dvoje. Po 500 prevoženih kilometrih boste približno toliko utrujeni, kot na konkurenčnih strojih in nič več ali manj. Položaj za krmilom je udoben, motocikel pa je prirejen za malce višje motoriste. Visoko krmilo omogoča udobno vožnjo tudi v stoječem položaju. Vetrna zaščita je solidna in nastavljiva. Za najvišje med vami, kakopak ne bo dovolj a to je zgodba, ki se venomer ponavlja. Sedež je dokaj trd a radodaren s prostorom, še vedno pa nekoliko preveč sili družinsko premoženje v posodo za gorivo. In ko smo ravno pri slednji, je to največja zamera, ki jo najdem na tem motociklu.
Posoda za gorivo je odločno premajhna za stroj namenjen potovanjem! Po dvesto kilometrih boste z očesom že oprezali po bencinski črpalki, kar je prehitro. Prihajajoči prenovljeni model je to napako odpravil, kar je potrebno pohvaliti. Potovalni računalnik izpisuje porabo med 4,5 l/100km in 7 l/100km, odvisno od obremenitve in stila vožnje. Realna je verjetno nekje vmes.
Stelvio NTX je bolje opremljena verzija osnovnega Stelvia, namenjena popotnikom. Seznam dodatne opreme hitro nakaže, da se splača doplačati tistega tisočaka in dobiti zaščito motorja, ščitnike rok, meglenke in dva aluminijasta stranska kovčka. Omeniti velja tudi platišča z jeklenimi špicami in ožje zadnje kolo. Torej je NTX namenjen tudi tistim, ki si želite odkrivati svet izven utrjenih poti. Čeprav se morate zavedati njegove mase in z njim ravnati s spoštovanjem. Sicer nisem preizkušal njegovih terenskih sposobnosti a se je na makedamski cesti zelo dobro obnesel. Tudi v dokaj kočljivi situaciji. ABS je mogoče izklopiti, kaj je še posebej pomembno pri njegovi terenski uporabnosti.
Ne razumem pa zakaj manjka gretje ročk. Pri takšnemu motociklu bi moral biti del serijske opreme. Pograjati moram tudi malce preveč vibracij za potovalen stroj. Na daljših vožnjah, še posebej pri višjih vrtljajih, utegne biti mravljincev v rokah preveč.
Kaj pa cena? Hja, ni poceni a glede na neposredno konkurenco in upoštevajoč kaj ponuja, je cena primerna. Guzzija se kupuje malce manj z razumom in bolj s srcem. Če vam njegov videz pogreje srce, je pol svoje cene že upravičil. Drugi del pa bo z odličnim agregatom, lahkotno vodljivostjo in nasmehom, ki vam ga bo vsakič, ko boste nanj sedli, prinesel na obraz.
Zopet je nastopil čas, da prevetrim svojega jeklenega konjička in tokrat nas je pot zanesla po Sloveniji. Natančneje iz Celja, preko Vršiča do Mangarta, nato do Goriških Brd, nazaj pa preko krasa, Cerknice in Rakitne v Celje. Poudarek pa je bil na Goriških Brdih, kjer smo tudi dvakrat prenočili.
Najprej naj povem, da je bil prvi dan ena najlepših poti, ki sem jih z motorjem opravil po Sloveniji. Od Kranjske gore pa vse do Goriških Brd je narava preprosto čudovita. Nikoli se še nismo tolikokrat ustavili z namenom občudovanja okolice, kot ravno na tem izletu. In ja, Štajerci smo bolj poredko v teh koncih.
Vršič je pač vršič. Na vrhu je lepo a proti vzponu na Mangart po domače: »Nima za burek!«. Če se želite povzpeti na Mangart, kar si vsekakor želite, vas bodo olajšali za 5€, saj toliko stane »cestnina« za vzpon. Cesta je lepa a ozka in če ste bolj plašljive sorte, vam pogledi navzdol ne bodo ravno po godu. Vmes pazite, da ne povozite lokalnih koz in da vas na vrhu ne odpihne na Italijansko stran. Razgled na vrhu je čudovit in edini moteč faktor je bil močan veter, zaradi katerega smo se zelo previdno gibali v bližini prepadov. Ob samem robu in takšnem vetru, vam mimogrede pade srce naravnost v hlače.
Vmesne doline so prav tako čudovite. Ogromno je idealnih kotičkov za kakšen piknik in lepota narave ter prijetne temperature, kar kličejo po tovrstnem početju. Soča je bistra a mrzla. Pravzaprav je tako mrzla, da vas utegnejo po nekaj sekundah že boleti kosti (ali pa smo sami mi bili tako občutljivi). A vseeno, cilj je hitro dosežen – instantna ohladitev.
Ob prihodu na Goriška Brda je najprej sledilo prijetno presenečenje. V teh koncih namreč nismo kaj pogosto in potemtakem človek niti ne ve kaj pričakovati. Prvi vtis smo si ustvarili z »vzponom« na razgledni stolp, od koder se razteza razgled na vse smeri. Čudoviti griči z vasicami na vrhu in ogromno trt ter oljčnih nasadov. Da je to vinorodni okoliš smo seveda vedeli a količina oz. gostota vseeno malce preseneti. Baje se na lep dan vidi celo do morja.
Da se tukaj vse vrti okoli vina, verjetno ni potrebno poudarjati. Tako se pogovori mimogrede tudi po več ur orientirajo na temo vinskih kleti, posamičnih vin, grozdja ipd. Če ste ljubitelj vina je to definitivno nr. 1 destinacija za vas! In kakšno je vino? No, nekaj pa smo jih res preizkusili (samo bela sicer) in so bila zares dobra. Poleg »flaške«, kakor se tam ljubko izrazijo, pa pride seveda tudi zgodba o dotičnem vinu, pridelovalcu in kakšnih prigodah. In vse skupaj daje preprostemu pitju kozarčka vina, dodaten pečat.
Ljudje tukaj so preprosti in prijazni. Zahvala gre tudi našemu gostitelju, ki je prav lepo poskrbel za nas. Priporočam, da se povežete s kakšnim domačinom, ki vam bo razkazal bisere Brd in povedal kaj več o ljudeh, vinu in pokrajini.
Pot nazaj nas je vodila preko Krasa. Grad Štanjel me je pustil popolnoma ravnodušnega in tudi, kot tako opevan kraj za poroke, se mi ni zdel prav nič posebnega. Drugače pa je Kras lep in predvsem zelen. Zaradi bujne vegetacije je bila temperatura ves čas zelo znosna. Za motoriste bi Izpostavil lep odsek ceste iz Postojne, preko Rakovega Škocjana do Cerknice. Gre za čudovito zavito cesto, ki je ves čas v senci. Neprimerno boljša izbira od regionalne ceste.
Iz Cerknice smo jo mahnili preko Rakitne do Ljubljane. Ogromno lepih ovinkov in dober asfalt pod gumami, skratka raj za motoriste. Paziti je potrebno samo na precejšnjo količino kolesarjev in ostalih »nedeljskih turistov«. Definitivno cesta, ki jo bom še večkrat prevozil.
Ta vikend na Brdih je bil zelo prijeten in cenovno precej ugoden. Cirka 120€ na par, upoštevajoč, da smo imeli prenočišče zastonj. Načeloma pa se cene prenočišča gibljejo od 25€ na osebo in naprej. Top ponudba Brd je Vila Alma vista (http://www.almavista.si/si/), kjer bi si z veseljem še kdaj privoščit tovrsten dopust.
Nabralo se je cca 600 km…torej je zadeva izvedljiva tudi v enem dnevu, če imate tovrstne ambicije. Vendar v tem primeru odpadejo razne degustacije vin, hehe.
Menim, da si Bosna zasluži poseben post, saj je na meni pustila dokaj močne vtise, kljub zelo omejenem času, ki sem ga tam preživel.
Najprej moram omeniti prijaznost in neizmerno gostoljubnost naših gostiteljev. Hrane je bilo vedno preveč, prav tako pijače, le alkohola ni bilo na meniju, s čemer pa ni prav nič narobe. Prav tako ni manjkalo takšnih in drugačnih zgodbic, ki so nas zabavale ali pa pretresale do kosti. Zgodbe o njihovem otroštvu v Bosni (večina jih živi v Sloveniji) ter zgodbe o vojnih tragedijah.
Vojn nikoli nisem razumel, to »Balkansko« pa še toliko manj, čeprav poznam ozadje več stoletnega sovraštva v teh koncih. Zame so preprosto plačilo krvavega davka na neumnost ljudi, ki se nikoli ne naučijo iz zgodovine. V Mostarju sem angleško govorečega turista slišal vprašati svojega mladoletnega sina: »Kdo je zmagal v Balkanski vojni?« in se ob tem globoko zamislil. Dejansko že zelo dolgo ni bilo vojne, v kateri bi nekdo dejansko zmagal, osvojil svoje cilje oz. kakorkoli naredil nekaj konkretnega, razen popolnega uničenja in pokola, večinoma nedolžnih ljudi. Balkanska vojna je še največji dokaz tega. Skregano ljudstvo zaradi starih zamer, večletno klanje in na koncu rezultat? Popolnoma nič se ni spremenilo. Še vedno se sovražijo, še vedno živijo drug ob drugem, le da so vmes preživeli tragedije, ki si jih med nami večina niti zamisliti ne more. Da jih je to z gospodarske plati pahnilo za vsaj 20 let nazaj, da so sedaj še večji reveži, kot prej, da travm, ki pestijo mnoge med njimi, niti ne omenjam. Najhujše pa je, da vsi vemo, da je samo vprašanje časa, kdaj se bodo zopet obrnili k orožju in svoje brezglavo sovraštvo sproščali skozi prelito kri.
Ampak dovolj o (bližnji) zgodovini. Ljudje, ki smo jih srečevali, so bili skrajno prijazni in večinoma nasmejani, še posebej na deželi. Evre sprejemajo skoraj vsepovsod, pa čeprav jih bojda ne smejo več. Cene hrane in pijače so smešne in hrana okusna. Priznam, čevapčičev sem se na tejle turi kar malce najedel in sedaj hrepenim zgolj še po zelenjavi in jogurtih.
Vožnjo skozi Bosno smo pričeli v Metkovičih, preko Mostarja, Jajca in vse do Sanjskega mosta. Ni bilo veliko kilometrov, a je trajalo in trajalo. 11 ur dežja, temperature od 8 pa do nekje 14 stopinj, v sedlu motocikla niso ravno prijetno doživetje a včasih je treba tudi to sprejeti. Zaradi res slabega vremena, se nismo kaj dosti ustavljali, za kar mi je kar malo žal a ves premočen, res nisem imel volje po ogledovanju znamenitosti.
Uspeli pa smo si pogledati Mostar s svojim starim delom in seveda znamenitim starim mostom. Ujeli smo celo nekaj skakačev, ki so pogumno z mostu skakali v Neretvo. Stari Mostar je precej »Islamski«, torej je bil tukaj vpliv Turkov še kako prisoten. Je lep a preplavljen s turisti. Vseeno verjetno ena tistih zadev v Bosni, ki jih ne gre spregledati.
Dolina reke Neretve je lepa, cesta pa »motoristična«. Sami ovinki, dokaj dober asfalt in veliko zelenja. Na splošno je Bosna zelo primerna za motorističen izlet z vidika cest, nizkih cen in količine prometa. Le civilizacija vsake toliko zgine za precej časa in nikakor si ne bi želel pristati v kakšnem grabnu in upati, da me bo kdo našel. Povprečna hitrost je bila zaradi vremena nesramno nizka in zato smo v teh 11 urah ( z nekaj postanki) naredili zgolj cca 350 mučnih kilometrov. To pot bi veljalo ponoviti v lepšem vremenu in živahnejšem tempu, z več postanki.
Bosna me je v tem centralnem delu nehote spominjala na zeleno deželo, ki je bila dom Hobbitom iz Tolkienovega Gospodarja prstanov. Sami gozdovi, travniki, griči in hribovje. Precej idilično, če so vam všeč tovrstne scene.
Bistvo Bosne pa so seveda Bosanci. In njih je potrebno jemati v celoti, kakršni so. »Nek se vidi razkoš« je njihov moto že od malih nog in to je vidno na vsakem koraku. Ogromne hiše, ki jih gradijo (bolj ali manj je bilo v teh koncih zaradi vojne vse porušeno), kljub temu, da živijo v tujini in se nimajo prav nobenega namena vrniti v domovino. Vozni park je sestavljen iz 2/3 Mercedesov, od najstarejših pa do hudo aktualnih in prestižnih modelov. 1/3 pa zastopajo Volkswagni. In polovico teh kar lepo Golf serije II. Ostalih znamk je tako malo, da skorajda niso omembe vredne. Morda bi lahko na tretje mesto uvrstil BMWje. A te vozijo zgolj »inozemci«.
In ko smo ravno pri slednih. Še najmanj boste srečali Bosanskih tablicic na avtomobilih. Večinoma so Slovenske, Nemške in seveda Švicarske. In od teh, ne boste srečali prav veliko slabih avtomobilov. Občutek sem imel, da se vsako poletje prikažejo v domačem kraju zato, da se malce pokažejo ter pohvalijo s tem, kar imajo. Ta občutek je še izdatno utrdil večerni sprehod po mestu (Sanjski most). Ulice se zvečer zaprejo za promet in glavna ulica se spremeni v promenado. Na ulice se zgrne na stotine ljudi. Vsi so urejeni do pikice in oblečeni v prestižnih znamkah, čeprav je menda vsem jasno, da imajo na sebi ponaredke, ki so mimogrede skoraj edino, kar lahko pri njih kupiš. Zopet, »nek se vidi razkoš i ako ga nema«. Ljudje tako strumno paradirajo gor in dol po ulici (dobesedno), posedajo po kafičih in se razkazujejo, srečujejo in debatirajo. Nedvomno prizor, ki ga ne gre zamuditi!
Omenil bi tudi, da so bile Bosanke, ki sem jih srečal v tem mestu sila simpatične. Verjetno je k temu pripomogla obvezna seksi oprava (minice, oblekice, visoke petke) in urejenost na stopnji naših deklin na Maturantskem plesu.
In ko takole občudujem ta »pavji ples«, v soju diskotek, kafičev in modernih avtomobilov me preseneti zvok iz bližnjega minareta oz. džamije. Napev, ki kliče k molitvi, me ponese v kraje močno vzhodneje od Bosne in kar nekako ne paše v ta okoliš. Islamsko verujočo populacijo razkrivajo tudi zakrite ženske, ki jih niti ni tako malo. Le pri mladih je tovrsten stil zanemarljivo zastopan.
V tem vikendu sem bil priča tudi nekaj porokam in določenim specifikam, ki jih ravno ne razumem a nič zato. Prva je ta, da se na poročnem paradiranju z avtomobili na slednje obeša bosanske zastave in z njimi maha, kakor da gre za državni praznik. Ko sem to večkrat opazil (vsak drugi avto v sprevodu je bil poln teh zastav), sem povprašal bosanske prijatelje v čem je »štos« a mi ga niso znali pojasniti. Prav zanimivo bi bilo videti slovensko poročno kolono, ki veselo maha s slovensko zastavo in vpijejo »Slovenija, Slovenija, Slovenija!«. Kljub poročnim okraskom na avtomobilih bi najprej pomislil, da gre za kakšno nogometno tekmo, ne pa poroko. Povezave med nacionalizmom in poroko na žalost res ne vidim.
Druga stvar, ki mi je bila zanimiva pri porokah pa je bilo to, da so njihove poroke bolj »odprtega tipa«. Nanje je namreč vabljen vsakdo iz vasi. Baje bi tudi mi lahko brez problema vstopili pod poročni šotor in se najedli, napili in naplesali z njimi. Pri nas bi te za kaj podobnega verjetno kastrirali.
Zanimivo a obenem žalostno je tudi to, da v vaseh ob Sanjskem mostu večina prebivalstva ne dela. So bodisi upokojeni, bodisi brez prebite pare in jih preživljajo družinski člani iz tujine. Le v mestih se najde nekaj dela. Ob vsem tem je prihodnost njihovega razvoja močno pod vprašajem. Vsi, ki želijo uspeti in so tega sposobni, odidejo v tujino. To je dobro za njih a slabo za Bosno. Vsekakor pa gre na pohvaliti Bosance, da imajo voljo in pogum, da migrirajo v tujino in nekateri med njimi (niti ne tako redki) tam tudi uspejo.
Nenavadno se mi je tudi zdelo, da na vsaki bencinski črpalki čakajo gospodje, ki vam natočijo gorivo. Tega nekako nismo vajeni. Pazite le, da ne bodo preveč “velikodušni” in vam celega motorja polili z bencinom! Tudi tukaj lahko brez problema plačujete z evri, večinoma pa tudi s kunami.
Obisk Bosne je bil zanimiv a ob enem izjemno naporen. Prvi dan 11 ur dežja na motorju, zadnji dan prebavne motnje, glavoboli, omotice in izčrpanost. Ampak kljub temu je bilo vredno. Če ne zaradi česar drugega zato, ker sedaj razumem Bosance še malce bolj, kot sem jih prej. »Nek se vidi razkoš in bosna ponosna all the way!«
Tudi v Bosno se bom zagotovo še vrnil, le vremensko napoved bom drugič bolj upošteval.
Starša sta obeležila 30 letnico poroke in si zaželela, da ponovno obiščeta kraj poročnega potovanja, Dubrovnik. Ta je bil tudi na mojem seznamu že dlje časa čakajoč, da ga z motorjem »osvojim« in tako je padla odločitev, konec Julija gremo po Jadranski magistrali do Dubrovnika in nazaj čez Bosno. Z motorji seveda.
Motorje smo natovorili kot delovne kobile (preveeeeeč) ter spakirali tudi vse potrebno za kampiranje. Na koncu smo vedno poiskali apartmaje, saj je bilo vreme vse prej kot predvidljivo in sončno.
Prvi motor s staršema je krenil nekaj dni pred nama proti Krku. Načrt je bil, da se jima z mojo lepšo polovico pridruživa a je celoten vikend deževalo in se nikakor nisva mogla spraviti od doma. V ponedeljek pa sva le krenila in sicer do Biograda, ki je bil naš prvi postanek za 2 dni. Da, to turco smo si zadali zelo turistično, pa še to se je na koncu za nekatere izmed nas izkazalo za precej naporno.
Jadranska magistrala je bila, kot vedno čudovita! Preprosto obožujem vožnjo po njej. Nešteto zalivov in čudoviti ovinki, ki se kar ne končajo. Tokrat je bil moj ritem sicer prisilno umirjen zavoljo burje, ki nas je kar dobro premetavala prvi del poti ter spremstva, ki je velevalo zelo umirjeno vožnjo. Za spremembo sem se že vnaprej odločil, da se bom tokrat prilagodil in se »kulturno« vozil. Opazil sem samo, da se pri teh hitrostih vse nekam »vleče« in da me zadnjica in hrbtenica malce bolj bolita, kot pri hitrejši vožnji. Ali pa sem pač imel čas opazovati dogajanje po telesu, ker se kaj drugega pač ni dogajalo.
Apartma blizu centra Biograda smo našli zelo hitro, cena je bila 60€ na noč (skupen strošek 120€ za 4 osebe za 2 nočitvi). Prvi postanek so zaznamovali sončenje/senčenje, večerno posedanje po kafičih in počivanje.
V sredo smo krenili proti Makarski in tudi tam hitro našli apartma blizu centra, s tem da je bil malce dražji (80€ na noč za 4 osebe, skupen strošek 160€). Na poti do Makarske je presenetil Omiš, ki je bil precej zanimiv za pogledati.
Sledil je izlet do Dubrovnika. In ta, kot najprestižnejše hrvaško obalno mestece, na tem področju ne razočara. Trume turistov in cene za petičneže (kava 20 kun, pivo 40 kun, kosila od 60 do 200 kun…). Po gostilnah znajo biti prav tečni z umetnim vzdrževanjem višjega standarda. Dva primera: pred sanitarijami nameščena ostro jezična gospa, ki razporeja kam in kdaj lahko gre kdo na opravljanje potrebe in natakarji, ki komentirajo sedalni položaj gostov in npr. prepovedujejo prekrižane noge na stolu. »Kar nekaj« v glavnem. Mesto je lepo ohranjeno ali bolje rečeno obnovljeno. Nudi nekaj lepih razgledov in precej možnosti za zapravljanje denarja. V bližini je polno prestižnih jaht in na ulicah je opaziti veliko ljudi, ki že na daleč dajo vedeti, da imajo veliko pod palcem. Kaj dosti več od tega, jaz nisem opazil. Res pa je, da nisem hodil po muzejih ipd. Meni je bil in še vedno je, Dubrovnik zanimiv kot neka končna destinacija poti po Jadranski magistrali. Čeprav se ta razteza še nižje.
Pot nazaj je bila z eno besedo »čarobna«. Zelo dolgo nas je namreč spremljal čudovit sončni zahod, ki je bil kot balzam za utrujeno dušo.
Tudi ta del Jadranke je lep. Poleg nekaj zares čudovitih razgledov me je presenetila dolina, kjer se izliva reka Neretva (upam, da sem si tole prav zapomnil, kraja se na žalost ne spomnim). Neverjetno bujno zelenje in številni nasadi, sredi drugače dokaj borne pokrajine.
Mimogrede velja omeniti, da boste na poti do Dubrovnika obvezno prečkali Bosansko območje, zato le imejte osebne dokumente s seboj.
Naslednji dan smo se, kljub dežju odpravili proti Bosni, kjer smo 2 dni prespali pri prijateljih. A o tem več v drugi objavi, ki sledi.
Skupaj se je nabralo skromnih 1700 kilometrov a ker so bili počasni, skorajda brez avtocest (samo čisti začetek in konec) in pogosto po mokri cesti, so se kar malce vlekli. Ko smo kilometrino potegnili skupaj, sem bil kar malce šokiran, kako malo se je nabralo.
Strošek celotnega potovanja je bil za en motor z dvema potnikoma nekje 300€ za 7 dni. Moje delovno kljuse BMW GS 1150 se je kljub letom (11) in prevoženo kilometrino (95.000km), obnesel popolnoma brezhibno. Le tako počasna vožnja (pod 100 km/h) mu ni najbolj všeč, saj se ne more voziti v 6. prestavi, kjer se tresljaji izdatno umirijo. Res je prava potovalna endura in se kljub silni obtežitvi (skupaj kakšnih 220kg s prtljago) pelje relativno lahkotno in zanesljivo. Tudi poraba se je gibala okrog 5 do 5,5 litrov na 100 prevoženih kilometrov. En nasvet: nujno si kupite gretje ročk! V deževnih in hladnih dneh, še kako pomaga. Kakor, da bi držali roke nad vročim ognjem.
Takšno ali podobno turco definitivno priporočam. Je dosegljiva in dokaj ugodna. Postreže pa z lepo cesto, razgledi na morje in otoke ter nešteto ovinki. Kaj bi si človek lahko sploh še želel, poleg prijetne družbe, da ga pogreje ob prihodu na cilj?!
Bližal se je lep vikend in priložnost, da zopet odpeljem nekam, kjer še nisem bil. Del družbe se je odpravil v Balaton in z drago sva sklenila, da se jim dan kasneje pridruživa. Cilj – Balaton, natančneje: Badascony.
Odhod v dopoldanskih urah (okrog 10ih) iz Celja, po avtocesti do Lendave, tam pa po regionalki dalje. Cesta na Madžarski strani je lepa in vožnja tekoča. Zgubiti se ne da, samo sledite tablam za mesto Keszthely (kako se to izgovori, se mi niti sanja ne…zame je bila to smer »Kazahstan« ). Garmin (GPS) me je vmes sicer malce zavedel, saj ni bil obveščen o zapori glavne ceste, tako da sva se s »teto« potem nekaj časa malce kregala. Če bi jo ignoriral in preprosto upošteval zdravo pamet in table ob cesti, bi ne imel teh problemov. Ko prispete v Keszthely, se vožnja upočasni in promet malce zgosti. Omejitve so precej rigorozne, vendar z razlogom (pogosto med 30 in 40km/h skozi naselja).
Avtomobile tile vzhodni sosedje namreč puščajo kar sredi ceste (brez heca) in jih prav nič ne briga, če bodo komu napoti. Tako se mimogrede zgodi, da pripeljete izza nepreglednega levega ovinka in na svojem pasu zagledate parkiran (čez cel pas) avtomobil. V njem seveda nikogar, saj je voznik najverjetneje počival v kakšni gostilnici in se hladi. V kakšnih 100 kilometrih, je bilo takšnih prizorov nekaj deset!
Vročina je bila ta vikend neznosna. Termometri tam doli so neprestano kazali okoli 37 stopinj Celzija, kar je resnično preveč. Oblečeni v motoristično črnino smo se tako precej kuhali (v obe smeri, nekateri tudi na 5 urni vožnji okoli jezera). Malce smo seveda krivi tudi sami, ker se nismo organizirali tako, da bi se vozili zgodaj zjutraj ampak smo bili na cesti med 10.00 in 15.00. Ja, vem, najslabši termin v dnevu.
Veselilo me je tudi dejstvo, da nisem nikjer na poti srečal enega samcatega radarja, kontrole ali česarkoli podobnega. Samo neskončna polja, nasadi Sončnic in bale sena. Prijetno, ni kaj.
Kopanje v Balatonu je zanimiva izkušnja. Plaža, kjer smo bili mi je bila plačljiva (cca 1 €) a vzorno urejena. Jezero pa je, hm, blatno. Voda je prijetne temperature z občasnimi hladnimi tokovi, gladina pa nizka kakšnih 100 do 200 metrov od obale. Pogled z in na obalo je bil enak, kot če bi bili nekje na morju. Razlika je le v dejstvu, da gre za jezero in bolj kalni vodi. Tukaj preprosto moram omeniti, da je občutek hoje po jezerskem dnu sila zanimiv a malo manj prijeten. Najprej je nekje 30 metrov na dnu trda mivka in hoja je prijetna. Nato pa se spremeni v blato. Vsak korak je težji in z vsakim ste globlje v blatu. Nič tragičnega, le malce nenavadno. Na koncu sem raje plaval tudi v vodi globoki manj kot pol metra. Je bilo vseeno lažje in bolj prijetno. Morda ne škodi omeniti, da vam bodo pri kopanju delale družbo žabe, kače in podobne živali. Če imate slučajno kakšne pomisleke, pri druženju z njimi.
Kakorkoli že, pa je ta voda raj za otroke. In ljudi ni manjkalo. Pravzaprav je bilo vse polno. Tudi zvečer.
Tukaj bi zgolj pograjal hrano, ki meni in moji dragi, nikakor ni sedla. Je pač…hm, »mesnata« ampak tako, po domače mesnata in mastna…skratka naju je razočarala. Ampak to je stvar okusa.
Ni pa stvar okusa, kako brez posluha so bili številni Madžari, ki so veselo zabavi ljudi na karaokah. Začelo se je počasi in sramežljivo z enim lokalnim herojem. Dve uri kasneje in nekaj »pivih v riti« pa se je razživelo. Na koncu so se skorajda stepli za mikrofon. Zabavno, ni kaj!
Preprosto pa se moram pritožiti nad nepripravljenost sprejeti €. Midva sva namreč prišla tja v soboto popoldne in denarja nisem mogel menjati več nikjer, z evri pa se nikjer ni dalo plačati. Doma pa se s tem nisem ukvarjal, ker sem nekako računal, da bodo vsaj turistični biroji in menjalnice odprti, v turističnem kraju, sredi turistične sezone a sem se motil. V glavnem, menjajte doma ali pa računajte, da boste prispeli na cilj med delovnim tednom (do 17 ure). Slišal pa sem, da bi lahko menjal denar na bencinski črpalki a nisem tega podatka preverjal.
Na koncu omenim še prenočišče. V turističnem biroju so nas usmerili v apartma ( v stanovanjski hiši), kjer so bili naši motocikli lahko varno za ograjo. Skromen a prijeten, domač ambient in prijetna lastnica, za skromnih 35€ na noč in to samo cca 700 metrov od »centra« in plaže. Velja omeniti, da je prostora za 4-6 ljudi.
Skratka, prijeten vikend, ki ga vsekakor priporočam. Videli ne boste nič kaj posebej zanimivega a je vseeno včasih fino narediti spremembo in se zapeljati še kam drugam, kot na nam bližnjo obalo.
PS: morda opomnik, da vedno s seboj vzemite tudi kakšen »duck tape« lepilni trak…za vsak slučaj, nekomu iz naše družbe se je namreč v masko zaletela vrana in to na avtocesti. Imel je srečo, da se je končalo le s precej polomljeno masko in vizirjem. Še takšna pazljivost ne prepreči vsega, kar te lahko na cesti doleti. Srečno vožnjo!
