Popust 5 EUR za GoOpti prevoz do in iz Letališča

Letalski prevozi so v zadnjih letih postali ugodni, tu ni kaj. Vsaj tile znotraj Evrope. Včasih se sprašujem, kako uspe tem letečim avtobusom leteti za teh nekaj deset evrov. Vprašanje kako dolgo bo temu še tako, ne kaže najboljše. 

In tako nas hitro kakšna akcija premami, da bi skočili kar na kavo ali na vikend izlet nekam na drug konec Evrope, ali pa še kam dlje. Vem, vem – EKO bojevniki in CO2 kalkulatorji na dveh nogah pa v jok in na drevo! 

Tile https://www.posvetu.si/ so še posebej predrzni s temi nizkimi in mamljivimi cenami. Če ste fleksibilni s časom za dopust, lahko danes res ugodno kam poletite.

Stvari pa se zakomplicirajo, ker nas letalo ravno ne pobere pred vrati in je potrebno razmišljati še o tem, kako bomo prišli od doma do letališča in na destinaciji, od letališča do našega končnega cilja. Uro ali dve dolg let tako hitro postane celodnevno romanje s celim kupom komplikacij.

Osebno sicer nisem ljubitelj letenja, vztrajam, da ljudje nismo narejeni za letenje po zraku, ampak če se kam odpravim z letalom vedno, brez izjeme koristim GoOpti storitve.

Potovanje po Sardiniji z avtom, šotorom in družino

Končno je tudi meni uspelo spet malce odpeketati izven naših meja. Je kar težko verjeti, da praktično 4 leta nikjer nisem bil, vsaj ne ornk in za dlje časa. Ah ja, pridejo takšna obdobja, nimamo kaj. Tokrat sem oz. zdaj bi bil že čas, da začnem uporabljati množino, torej – tokrat smo šli na Sardinijo z avtom. Družinsko, s fokusom na road tripu in kampiranju. Cilj je bil obvozit otok, si kaj pogledat, predvsem pa testirat kako izgleda kampiranje v šotoru s familijo, preden gremo v kakšne večje izdatke v obliki strešnih šotorov (fotr navija), kombijev (mama) ali večjih šotorov (racionalne tretje osebe).

Ata bi overlandal, kadar ne more z motorjem naokoli. Mati bi spala pod trdo streho, pa mela prenosni wc na kolesih, ta mali je pa vseeno, sam da se dogaja. Budget, ki je na voljo – za plastičen avtodom iz Kitajske trgovine, haha. Tokrat sta dva od treh članov prvič kampirala. In jaz sem jih pogumno izpostavil kar najbolj “čisti” obliki. Star, mali šotor, par stolov, miza in s seboj vzamemo samo to kar gre v prtljažnik avta. Zakaj? Zato ker se mi ne da ubadat s postavljanjem, razstavljanjem in pospravljanjem vse šare in ker ne mislimo biti celih 14 dni na enem mestu. Zato!

Izlet do starega vojaškega letališča Željava

Vsake toliko časa človeku kar nekako zmanjka idej, kam se zapeljati za kakšen dan ali dva. Ena od takšnih zanimivih destinacij je tudi staro vojaško letališče Željava v Bosni in Hercegovini.

Kaj morate nujno vedeti in narediti, ko najemate avtomobil?

Odločili ste se torej, da boste na vašem potovanju odkrivali deželo izza volana najetega avtomobila. Odlično, še bolje bi bilo izza krmila motocikla, ampak dobro. Svoboda gibanja, ki jo prinaša samostojnost avtomobila v primerjavi z odvisnostjo od javnega prevoza, je vsaj zame neprecenljiva. Za razliko od večine zares neprecenljivih stvari v življenju pa ima ta izkušnja nastavljeno ceno. In svoje pasti, ki se jih morate zavedati. Najem avtomobila je sila preprosto opravilo in dandanes zna biti tudi izjemno ugodno. Sam sem najemal avtomobile že od 10 eur na dan, pa so bili praktično novi avtomobili nižjega razreda. Večina pa se giblje med nekih 20 in 60 eur na dan, če gledamo zgolj nižji cenovni razred. In včasih se človek vpraša, kje se skriva past v tej igri? Ker s tako poceni najemi rent a car podjetja preprosto ne morejo priti skozi, kajne? Pa dajmo pogledati na kratko, kaj je res in kaj ni.

Mraz? Dolgčas? Slabo vreme? Čas je za skok na Tenerife!

Kanarskih otokov sem se dolgo izogibal, ker preprosto nisem vedel, kaj bi tam počel in zakaj bi hodil na nek otok, znan po svojih plažah in milijonih turistov. Dopust preživet v vlogi sardine na prenatrpani peščeni plaži, obkrožen s tisočimi glasnimi ljudmi, debelo namazan s sončno kremo (ker kaj je že to senca) res ni za naju. Načrt je bil zajahat motor, naložit prtljago ter dekle in skočit na Sardinijo. Slišim, da so tam dobri ovinki! 😀 Potem pa se je zgodilo življenje. Motor me jezi s svojimi muhami, moje zdravje pa se sfiži ravno dovolj, da gredo načrti naravnost skozi okno. Plan B? Gremo pogledat, če je kakšna poceni letalska karta, ker doma pa res ne bomo. No in pride moja lepša polovica na plan z idejo: “Dragi, sej vem, da ti ne dišijo Kanarci, sam vseeno 275 eur povratna karta za oba iz Milana čez 2 dni. Ali to ali pa Bali za 1.200 eur?” Huh, malo pa je razlike in sem se, škrt kot sem, vdal v usodo. Pa moram priznati, da na koncu sploh ni bilo tako slabo.

Potovanje po Portugalski 3 – Sao Miguel (Azori) in povzetek

Ideja za obisk Azorov se je prvič porodila, ko mi je prijatelj, ki je zelo izkušen popotnik, sproti poročal kako čudovit, pred turizmom skrit otoček je našel in kako je oh in sploh zelen, divji, prelep in ne vem kaj še vse. Skratka dec je bil navdušen, kar ni pogost pojav. Azori niso blizu, nasajeni so v Atlantskem oceanu, nekaj tisoč kilometrov od Portugalske, v smeri proti Ameriki. Da bi se odpravil samo na ta otoček od doma, mi ni dišalo, sploh ker res nisem ljubitelj otokov – na njih se namreč počutim nekako ujeto, omejeno. Ta občutek je še toliko močnejši, če se nahajajo sredi odprtega morja, sredi ničesar! Ko pa sva planirala pot po Portugalski, sva ugotovila, da so iz Porta zelo ugodni leti na Azore in tako, sva se tudi midva znašla sredi oceana, na tem majhnem zelenem raju.

Potovanje po Portugalski 2 – road trip, Nazare, Douro in Porto

Najin čas namenjen Portugalski je bil precej omejen, zato sva morala zelo prioritizirati kaj vse si bova lahko ogledala. Iz tega razloga sva morala jug Portugalske z nedvomno čudovitimi plažami v celoti izpustiti. Vse pač ne gre. Odločila sva se za pot na sever, mene pa je tudi že pošteno mučila vozniška žilica – dovolj je bilo pešačenja, jaz hočem na cesto! Na lizbonskem letališču sva najela avto, VW Polo, ki sva ga na koncu vrnila v Portu, od koder sva letela na Azore, natančneje na otok Sao Miguel. Torej, Polo namesto Stelvia? Hja, življenje ima včasih nenavaden smisel za humor. Portugalska je vseeno čudovita destinacija za road tripe!

Potovanje po Portugalski 1 – Lizbona in Sintra

Portugalska je še ena tistih dežel, ki je že dlje časa vzburjala popotniški duh v meni, pa mi kar ni in ni uspelo priti do nje. Verjamem, da se to zdi precej banalno, upoštevajoč kako preprosto je danes skočiti na drug konec Evrope. Vzrok za to tiči predvsem v tem, da sem sem si želel prevoziti Portugalsko z motorjem v sklopu večje avanture naokoli Španije, za kar pa preprosto nikoli ni bilo časa ali denarja. Tudi tokrat sem se moral sprijazniti, da bo motor ostal lepo v garaži, midva z drago pa si bova pot do Portugalske delila s pticami na nebu.

Načrt je bil precej optimistično zastavljen, dober teden dni v novembru za ogled Lizbone in Porta, vmes pa kratek road trip naokoli po Portugalski z najetim avtom. Nato pa še skok z letalom do Sao Miguela, največjega izmed Azorskih otokov. Z izjemo ne ravno idealnega vremena, je tole vsekakor zelo dostopno in sila simpatično potovanje, ki bi ga lahko vsakomur priporočal.

Road trip po Škotski in North Coast 500

Ideja za tale nekaj dnevni skok na Škotsko je prišla popolnoma impulzivno in ni bila načrtovana. Prijatelj se je tam dlje časa poslovno zadrževal in je predlagal, da skočim na letalo, najameva avto in greva en krog po Škotski. Pogledam na bančni račun, ki izkazuje sušno obdobje. Pravi, da ne bom ubobožal in pošlje povezavo do praktično zastonj letalske karte (34 eur povratna karta iz Benetk) ter sumljivo poceni “hotel” za prvo noč. Dobro, mu verjamem – piči miki! Impulzivni road tripi so bili vedno nekaj najboljšega zame. Marca bi sicer raje zašel v toplejše kraje, ne pa še bolj severno ampak dobro, nikoli ne veš, kdaj bo naslednja priložnost in je pač treba skočiti, pa čeprav z bundo, kapo in rokavicami. Ideja je bila ogledati si Edinburg in Glasgow, nato pa nekaj dni z avtom krožno po cesti, ki jo Škoti skušajo promovirati kot nekakšno lokalno Route 66. Pa je vredna te asociacije?

Ali res potrebujete BMW R1200GS za potovanja ali se da z motorjem potovati tudi za desetino te cene?

Včasih so se samo zelo redki posebneži odpravili naokoli na motorjih, taki pravi svetovni popotniki. Ljudje so se jim smejali, jih gledali postrani ali pa morda zavidali svobodo, ki je kar sijala od njih. V spomin se prikradejo prizori zaraščenih dedcev, v razcapanih oblačilih in zdelanih, umazanih motorjih, s pregovornimi muhami v bradi in prtljago navezano na motor, kot so včasih natovorili kobile. Te dni pa je situacija drugačna. Motociklizem je bolj sprejemljiv, vse skupaj pa je postalo mnogo bolj dostopno in modno osveščeno. Motorji se svetijo, oblačila pa so brez pikice umazanije, seveda skrbno usklajena.

Recimo, da je tudi vas ali pa anonimnega motorističnega navdušenca zagrabila popotniška žilica in sedaj ves navdušen bere bloge, potopise in konzumira vse možno na temo motociklističnih potovanj v želji, da se jih čimprej tudi sam loti. In recimo, da ta popotnik ni šejkov sin, ne dela na vladi, ni direktor svojega podjetja ampak “navaden smrtnik” z neko povprečno ali celo podpovprečno plačo, karkoli že to pomeni. Matematika se prične pri nabavi motocikla in nato opreme, potem pa šele pridemo do samih avantur.

Koliko sedaj ta hec stane? Ali lahko tudi za majhen denar dobimo motocikel, ki nas bo kilometre in kilometre navduševal na naših popotovanjih? Kaj to pomeni za mlade motoriste, ki so šele na začetku svoje karierne poti? Bodo motoristična potovanja ostala zgolj mokre sanje ali so lahko resničnost že danes? Ali je vstopnina v svet avanturističnega motociklizma res 20 jurjev za motor in 3 jurje za opremo, še preden smo zapeljali naše novo kljuse iz garaže? Ali se da tudi ceneje, mnogo ceneje?

Korzika z motorjem

Korzika, Korzika, Korzika, samo še o Korziki sem poslušal zadnje čase. Kako je lepa, narava in ovinki, pa prašički sredi ceste! To preprosto moraš doživeti, so rekli. Ja, dobro no, pa smo šli pogledat, če je res vredna vse te hvale. In, ali je?

Kratek odgovor je DA in NE. Dovolite, da razložim.

Grčija z motorjem 5 – otoki (Lefkada in Kefalonija)

Pa smo se prebili še do turistično najbolj obljudenih koncev Grčije, njenih otokov. Z motorjem se načeloma slednjih izogibam, ker se na manjših otokih počutim, kot svobode vajena zver v ujetništvu – preprosto omejeno, saj si na večini teh manjših otokov okoli in okoli otočka znotraj enega dne, sam pa najbolj uživam na odprtih cestah in stotinah kilometrov prevoženih v enem dnevu. Zakaj sva se tokrat torej odločila za skok na otoke?

Grčija z motorjem 4 – celinska avantura, južni del

Potovanje po Grčiji nadaljujemo na jugu države, v mestecu Gythio. Kot že omenjeno mi je to malo mestece na drugem koncu Evrope še posebej pri srcu in je že drugič služilo, kot najina postojanka v tem koncu. Gre za simpatično mestece z neskončno peščeno plažo, slikovitim svetilnikom, dobro gostinsko ponudbo, prijaznimi domačini in je odlična izhodiščna točka za krajše izlete po okoliških krajih.

Grčija z motorjem 3 – celinska avantura, osrednji del

Na najinem prvem potovanju po Grčiji sva iz okolice Patrasa, z izjemo kratkega ogleda ob poti, v bistvu samo “žgala” skozi ta del do mesteca Gythio na jugu, o katerem se bom več razpisal v naslednje postu, saj je našel prav posebno mesto v mojem srcu. Na drugem potovanju, kjer sva napadla centralni del iz smeri Kefalonije, pa sva se ustavila še v Olimpiji in nadoknadila pomanjkanje ogledov starodavne Grčije s prve poti.

Grčija z motorjem 2 – celinska avantura, severni del

 

Grčija je zelo raznolika država in tukaj lahko vsak motorist oz. popotnik najde nekaj za svojo dušo, oči in želodček. Od sanjskih plaž, idiličnih obmorskih mestec, pa vse do zavitih prelazov, zasneženih gora in večjih mest. Z motorjem bi se slednjim sicer raje izognil, vse ostalo pa je v Grčiji naravnost sanjsko.

Najina prva pot po Grčiji je bila kratka, hitra in izključno celinska. To je bilo leta 2017 in moj spomin je sedaj že malce pomešan z letošnjo 2019 turco, pa vendar jo je vredno vsaj malce opisati. S trajektom vred je trajala 9 dni, od tega sva bila v sami Grčiji zgolj 6 dni, kar je po pravici povedano premalo časa. Je izvedljivo, kot boste videli, vendar bi nekaj dodatnih dni še kako prišlo prav. Če ne drugega zato, ker bi si želela na določenih lokacijah malce podaljšati obisk.

Grčija z motorjem 1 – kako priti do Grčije

Za vse tiste, ki si z motorjem želite in “upate” iti malce dlje, kot do naše obale na kofe, je Grčija obvezna turca. Sam sem jo z motorjem obiskal dvakrat, prvič je bila pot vezana bolj na celino, drugič bolj na otoke, obe turi pa sta bili naravnost čudoviti. Ker je za tole pot potrebno kar malce več besedila, bom te potopise malce razdelil. Saj vsi vemo, kako je danes z našo sposobnostjo koncentriranja. 🙂

Kje začeti? Hm, dajmo z dilemo ali se peljati do Grčije po cesti preko Balkana ali pa se zapeljati do Benetk in sesti za 24 ur ali še malce dlje na trajekt in priti na njeno mejo spočit in poln entuziazma po spoznavanju novega okolja?

Peljati Stelvio na Stelvio oz moto izlet po Dolomitih

Tale zgodba se začne s trenutkom, ko je prišel Moto Guzzi Stelvio k hiši in sicer takrat se je pisalo leto gospodovo 2010. Ravno takrat enkrat so seveda tudi Top Gearovci objavljali svoj seznam najlepših cest in uvrstili Stelvio na vrh seznama. Povezava je preočitna, da ne bi zbodla ideje in od takrat dalje sem čakal na trenutek, da Stelvio spozna cesto oz prelaz po katerem je poimenovan. Da, celih, nemogočih 9 let je trajalo, pa pravzaprav ne vem zakaj točno. Mislim, da so me preprosto prestrašili s kvazi dejstvi, da se na Dolomite in v Alpe hodi samo poleti. Nakar sledi ugotovitev, da je takrat vse polno turistov in da je malodane nemogoče uskladiti termin dopusta, vreme in finance.

Vikend izlet na Grossglockner z motociklom

Vroče vreme, osamljen motor in nekaj prostih dni – le kam naj se motorist odpravi v teh vročih dneh? Na morje k sosedom, na 35 stopinj in trume turistov, ki se svaljkajo pod soncem? Ne hvala! Zame velja pravilo – ko je toplo se odpravi na hladno, ko je hladno se odpravi na toplo. Obmorske destinacije so torej rezervirane za obdobja pred in po glavni sezoni. Jug torej odpade, pa gremo na sever. Ko že iščemo ohladitev v teh pasjih dneh, se nič ne sliši bolj osvežujočega kot obisk ledenika in Grossglockner (Veliki Klek) je definitivno ena najlepših vikend destinacij daleč naokoli. Z veseljem bi jo lahko ponavljal vsako leto. Kot skok čez “Jadranko” na primer, le da so namesto pečin tukaj gore in namesto morja, jezera. No, pa namesto “visoko letečih” Hrvatov tukaj srečujemo našemljene visokogorce v zabavnih opravah.

1. majski motoristični skok do Črne gore, 2. del

Od Dubrovnika do mejnega prehoda je zelo kratka pot, na meji pa že prvo presenečenje, ki to ne bi smelo biti. Za prestop meje je potrebna zelena karta, kar je jasno, težava pa nastane če slednjo pozabiš doma. Po kratkem pregovarjanju le ugotovim, da bo potrebno v sosednjo stavbo po njihovo verzijo zelene karte. Tam hitro opazim, da nisem edini tepček, ki se je na pot opravil brez nje. Prijeten možakar, ki zaračunava to zeleno karto s ponosom odgovori na vprašanja, če lahko plačam z evri: »Pa dečki, mi smo imali eure prije nego vi!«. 10 € kasneje in že smo na poti. Ves čas nas spremlja rahel dež ampak ne dovolj, da bi se splačalo oblačiti v dežne kombinezone. Morda bi veljalo opozoriti na tej točki, da je asfalt na tem mejnem prehodu neverjetno gladek in da že pri majhnih hitrostih gume nevarno odrsavajo (pri zaviranju in pospeševanju). Previdnost torej ne bo odveč.

1. majski motoristični skok do Črne gore, 1. del

Končno lahko zopet po dolgem času zapišem nekaj novih vtisov s poti. Pavza je bila predolga in moja popotniška žilica že kar prekipeva od zanemarjenosti. Tokrat je bila na vrsti Črna gora, pravzaprav zgolj južni del Črne gore. Severni del pride zaradi časovnih omejitev na vrsto naslednjič.

Kar lahko gre narobe, bo šlo narobe

Hm, med neobjavljenimi teksti z mojega delovnega dopustovanja v Španiji, sem našel še tegale:

Zelo rad razglabljam o Murphyjevem zakonu in zopet sem dobil razlog za tovrstno početje. Kar lahko gre, bo šlo narobe…in kaj je tisto, ki bi moj delovni dopust še kako ogrozilo? Pokvarjeno delovno sredstvo recimo. No, ali pa če bi me morski pes pojedel, mi klavir padel na glavo ali pa bi me veter odpihnil na odprto morje. Že prvi dan po prihodu na Tarifo mi je namreč pričel nagajati prenosnik. Dan kasneje je kapituliral. Ekran je bil črn, z odtenki prelivajoče se barve. Saj je že doma nakazoval, da me ima počasi dosti a je vseeno opravljal svoje delo. Sedaj, 2400 kilometrov od doma, pa se je vdal. Jupiiii!

Enodnevni izlet na Krk z motorjem

Mangart, Brda in Kras…vikend izlet po zahodni Sloveniji

Zopet je nastopil čas, da prevetrim svojega jeklenega konjička in tokrat nas je pot zanesla po Sloveniji. Natančneje iz Celja, preko Vršiča do Mangarta, nato do Goriških Brd, nazaj pa preko krasa, Cerknice in Rakitne v Celje. Poudarek pa je bil na Goriških Brdih, kjer smo tudi dvakrat prenočili.

Bosna ponosna…nadaljevanje potepanja po Balkanu z motorji

Menim, da si Bosna zasluži poseben post, saj je na meni pustila dokaj močne vtise, kljub zelo omejenem času, ki sem ga tam preživel.

Po Jadranki do Dubrovnika in nazaj čez Bosno

Starša sta obeležila 30 letnico poroke in si zaželela, da ponovno obiščeta kraj poročnega potovanja, Dubrovnik. Ta je bil tudi na mojem seznamu že dlje časa čakajoč, da ga z motorjem »osvojim« in tako je padla odločitev, konec Julija gremo po Jadranski magistrali do Dubrovnika in nazaj čez Bosno. Z motorji seveda.

Blatno jezero – Balaton (vikend izlet)

Bližal se je lep vikend in priložnost, da zopet odpeljem nekam, kjer še nisem bil. Del družbe se je odpravil v Balaton in z drago sva sklenila, da se jim dan kasneje pridruživa. Cilj – Balaton, natančneje: Badascony.

Tarifa – mesto

Tarifa je majhno mestece z dooooolgo plažo, stilskim svetilnikom in majhnim pristaniščem.

This slideshow requires JavaScript.

Kiterji v akciji

This slideshow requires JavaScript.

Ker je Tarifa polna kiterjev je neizbežno, da se kakšen prikrade tudi v objektiv.

Update: Plaža

Junij je očitno prelomnica v vremenu in kopalnih razmerah tukaj na Tarifi. V nekaj dneh se je namreč vreme precej umirilo in je postalo prijazno tudi plavalcem in nabiralcem barve.

Španci in njihovi psi

Med potepanjem po plaži sprehajalec opazi ponavljajoče se, zanimive prizore. Mladi in malo manj mladi fantje se sprehajajo, tečejo in se igrajo s svojimi kužki. Na vsakih 100 metrov vsaj eden. Psi so večinoma mešančki, manjše do srednje velikosti. Bolj »abstraktno lepi«, kot dejansko lepi. Nihče ne pozna povodcev in ozračje je napolnjeno s svobodo in razigranostjo. Če gre soditi po romantičnih filmih, ki sem jih bil primoran presedeti, je to zelo romantičen prizor. Kdo ve, morda je zato tukaj toliko moških, ki imajo pse in ne žensk. Le-te morda zastopajo kakšnih 5% pasjih sprehajalcev (blazno resno). Vsi pa vemo, da so kužki pravi magnet za ženske, morda tudi tukaj tiči razlog za ta pojav.

Gibraltar

V Tarifi lahko človeku hitro postane dolgčas, v kolikor ga ne zanimajo vodni športi. Kaj dosti tukaj ni za videti ampak nekaj se pa vseeno najde. In ena takšnih zadev je obisk Gibraltarja. S seboj ne pozabite vzeti potnega lista, Gibraltar je namreč že preko 300 let pod vladavino Velike Britanije. Njegovi državljani pa zase pravijo, da govorijo mešanico med Španščino in Angleščino, “Španjolščino” torej.

Plaže na Tarifi

Plaže na tarifi so približek sanjskim plažam. Razen za tiste, ki se raje senčijo, kakor sončijo. Sence tukaj zlepa ne boste našli. Mivka, mivka in mivka, sonce in veter. Pa milijone školjkic, neprepoznavnih prozornih bitij in barvitih kamenčkov, ki jih voda naplavi na obalo. V vsako smer se raztezajo skorajda neskončne plaže, ki so pravi balzam za dušo.

Prvi dan Celje – Tarifa

Tako, kot večina potovanj, se je tudi naše pričelo v zgodnjih jutranjih urah. Budilka je namreč pričela razgrajati nekaj čez 2-go uro v nedeljo zjutraj. Uro in pol kasneje sva bila z mojo drago že v Ljubljani, pripravljena na skupni prevoz. Ker nas je bilo 5 potnikov s celim kupom opreme (plus šofer seveda), od katere ne ravno zanemarljiv del sta predstavljala 2 kajta z vso dodatno opremo, smo potrebovali kombi s 7-mimi sedeži in dodatnim prtljažnikom na strehi. Dobre 3 ure kasneje smo prispeli na mini letališče, zunaj Benetk. Nisem ravno poznavalec letališč a tole je bilo res bolj butično, kakor resno letališče. Malica, wc, prijava prtljage (ki je vzela konkretno preveč časa) in zopet so minile 3 ure, preden smo se končno namestili v sedeže našega letala.

Tarifa – mesec dela in užitkov

Ne, to niso Tenerifi, ki so najpogostejša asociacija ob omembi Tarife. Tarifa je turistično mestece, ki leži na jugu Španije, nedaleč od Gibraltarske ožine. Gre za »kajterski raj« (kite surfing). Recept zelo na hitro: veliko vetra, nore plaže, normalne cene in tematska scena prilagojena tovrstnim užitkom.